Siddharta - Platina

zginjajo barve izginja nebo,
iz teme pristaja nekdo,
v srebrnih oblekah ob spremstvu luèi,
prinašajo vest da te veè.

Na listu papirja je njeno slovo,
štempl venus in notri adijo,
kam je šel moj ponos,
moj trud moj pogum,
kaj je razlog da izgineš stran od tu.

Vem jaz sem bil platina a hotela si kiè,
jaz sem bil angel a zate hudiè,
jaz sem bil kralj celotnega sveta,
a ti na Veneri si doma pa ne znam priti tja,
(pa ne znam).

Ostaja njen vonj v okvirju obris,
raztrgane pesmi in zvok,
v prazni pušèavi še èakam na njih,
strah ostaja vem da jih veè ne bo.

V pesek zdaj rišem besede za njo,
in upam v odsev na Venero,
vse bi dal da bi izvedel zakaj in kako,
vse bi dal da pokažem kaj lahko.

Vem jaz sem bil platina a hotela si kiè,
jaz sem bil angel a zate hudiè,
jaz sem bil kralj celotnega sveta,
a ti na Veneri si doma pa ne znam priti tja,
(pa ne znam).

In spet je veèer,
spet je nad mano planet,
izgubljam vso svojo moè,
postajam slep,
prisluhi prividi vse se podira,
vse se krivi a ne smem,
pa vem, da lahko,
in vem, da lahko..

Jaz sem bil platina a hotela si kiè,
jaz sem bil angel a zate hudiè,
jaz sem bil kralj vsega,
a ti na Veneri jaz kralj vsega,
a ti si na Veneri.

Saj bil sem že platina a hotela si kiè,
jaz sem bil angel a zate hudiè,
jaz sem bil kralj celotnega sveta,
a ti na Veneri si doma pa ne znam priti tja...